Recimo, da naj bi bil naceloma tole moj zadnji zapis na tem blogu. Vsaj kar se Erasmus izmenjave in Seville tice. Ce se kdaj odlocim za drug(acen) nacin bloganja, pa bom tudi semle pripopala link do drugega bloga (ce!!!).
Kar nekaj casa je trajalo, da sem se spravila se k temu, zdaj ze pocitniskemu, pisanju. In zakaj ravno danes? Ker sem na spanski mobitel DANES (po 10 dneh) dobila sms, da mi zelijo dobrodoslico v Sloveniji, hihihi. Cisto tipicna spanska zamuda 
Zdaj sem se ze kar privadila na naso (vaso) Slovenijo. Iskreno, vse se mi zdi tako majhno. Mesto, ulice, moja sobica, faks:), ni tramvaja, nic spanscine ne slisim po ulicah… No ja, ravno vceraj sem se na ljubljanskih ulicah pogovarjala z mariachiji iz Guadalajare. Vsaj nekaj!
Drugace pa se ze ubadam s tem, kako bom resila take in drugacne tezave in komplikacije na faksu. Upam, da bodo kaj razumevajoci.
Vem pa, da sem vam se dolzna nekaj stvari iz Seville, ker junija res, ampak res ni bilo casa za blog. Izpite sem imela itak do 13. 7., let domov pa 15.7. Norisnica! Ampak prav junijske in julijske dneve sem izkoristila za se zadnje turisticne oglede. Ja, koncno sem se spokala v Reales Alcázares in pa v katedralo ter na Giraldo. Vrtovi kraljeve palace so prekrasni, ampak vrocina je pridno zmanjsevala moje veselje do fotkanja, tako da sem poslikala le najnujnejse
Tale je recimo iz Alcázarja, s Poljakinjo Julio.
Podobno je bilo v katedrali – mojo pozornost so si zasluzili le domnevni Kolumbov grob, obupno oblikovane varcne zarnice in s stropa viseci krokodil, ki mu tu seveda recejo kar “kuscar”. Njegove zgodbe zal se nisem raziskala, me se caka, ker je gotovo kaj smesnega.
Pa razgled s Giralde na nestetokrat prehojena trg in ulico.
Zadnji teden je bil z mano v Sevilli tudi moj mali bratec (ki je za eno glavo visji od mene ), a ga je neznosna vrocina tako zdelala, da ga nisem spravila iz stanovanja, kjer je lahko bil v varnem zavetju klime). Ceprav moram priznati tudi jaz, da taksna vrocina pa ni za prenasati – 47, 48 stopinj vsak dan, ponoci pa prav tako soparno, da sem jaz lahko spala samo takrat, ko sem se pokrivala z vlaznimi brisacami. Uj… Ampak tudi ta zadnji, peklenski del bivanja v prestolnici Andaluzije ni nikakor odvzel cara temu prekrasnemu mestu. Pogresam znane ulice, znane obraze, znane trgovine, prekrasno univerzo, kavice, tinto de verano, tistega strica s copom, ki tako krasno poje flamenko po ulicah, moje stanovanjce… 
No, ce bo vse po sreci, se bom spomladi vrnila za kak teden, sem se ze najavila in naredila reklamo :D Seveda bo obisk v prvi vrsti studijski, da se ve (pa res, ni hec).
Aja, no, s Tilenom (=brat, za tiste, ki niste seznanjeni s situacijo) sva sla edino v Islo Mágico, kar je park podoben Gardalandu, samo da je meni osebno ta sevillski bolj vsec. Upala sem si celo na najhujsi vlakec smrti (a la Blue tornado v Gardalandu), in to celo dvakrat. Najbolj pa seveda uzivam tam, kjer si fino moker, zato sem najbolj silila na Anacondo in Iguaçu Posledice (poleg celega kupa modric po rokah):
Konec junija sem izvedla se moj zadnji andaluzijski izlet, tokrat v Rondo, k super prijateljici Inmi. Z mano so delali kot s kraljico, in njena mama (ki si sicer ni in ni mogla zapomniti mojega imena) je izjavila, da se kar naj pridem, ker sem zelo poceni za vzdrzevanje, ko jem samo zelenjavo, hehe. Je pa Ronda spektakularna, mesto na skali dobesedno.
Tole je ena znamenita skala, ampak ima tako grdo ime, da ga ne bom prevedla :mrgreen: La picha del moro:
Je pa vse suho kot poper, ceprav je pa to mesto na visini okrog 800 metrov, in se zato ponoci veliko lazje in bolje spi kot v Sevilli. Je pa zanimivo, da jaz sploh nisem imela namena obiskati Ronde, saj mi je ta Inma vedno govorila, naj pridem na obisk v njeno vas (“pueblo”). Pa sem si mislila, kaj bom jaz pocela v neki vasi bogu za hrbtom, in to celo vec dni?!?! Se je pa na koncu izkazalo, da je Ronda po velikosti cisto enakovredna Celju, pa ogromno znamenitosti ima. Najbolj nor je most, ki povezuje stari in novi del mesta preko soteske. Fotka je ukradena z neta, saj jaz nisem imela na razpolago helikopterja
Inma me je peljala tudi na churrose, ki pa me niso prepričali:
To pa je Inma.
Komaj cakam, da jo spet vidim. Pa se ogromno drugih prijateljev, recimo tole kolegico iz bliznjega Linza, Silke:
Pa Mehicana Raula:
In poskocno mini Venezuelko Mili:
Pa naso hisno druzbo:):
In se ogromno drugih, ki jih nimam na fotkah, jih pa zato nosim v mislih in v srcu. Ne mores verjeti, kako se lahko navezes na ljudi v tako kratkem casu, in da uspes tako dalec od doma najti taksne sorodne duse. Se vedno me to impresionira.
Se na hitro, kratek odlomek s proslavljanja zmagovalnega gola Inieste v finalu Mundiala:
Za konec bom samo prepisala, prevedla ne, eno prelepo pesem iz pesniske zbirke Angela Gonzáleza, ki sem jo dobila za spomin od enega soseda in sosolca:
ELEGÍA PURA
Aquí no pasa nada,
salvo el tiempo:
irrepetible
música que resuena,
ya extinguida,
en un corazón hueco, abandonado,
que alguien toma un momento,
escucha
y tira.
Tocno tako sem se pocutila prve dni po prihodu v Slovenijo, zdaj sem ze bolj na pozitivni valovni dolzini ;) Zato bom tudi zakljucila z bolj veselimi (in pomenljivimi!!!) ritmi. Juanes pravi “Volverte a ver”, torej poje o ponovnem snidenju. Ce razumete kaj vec besedila, super, ce ne, nic hudega, pa samo uzivajte. Eno lepo poletje vam zelim!
Besos, Ditka
