header image

POST FESTUM

Objavil: ditkaf | 26.03.2011 | Brez komentarjev |

Dragi moji,

končno mi je uspelo. Zdaj sem že več kot aklimatizirana na našo drago skorumpirano Slovenijo, s strahom pričakujem jutrišnje sneženje in v mrzlici razmišljam, le kako naj si razporedim čas, da bodo študijske zadeve tekle tako, kot morajo (ali bolje rečeno, kot si želim, da bi).

Kljub temu nisem zdržala, ne da bi pregledala teh mojih nekaj fotk iz Seville, in tukaj so.

Dejansko sem fotoaparat s sabo nosila samo en dan v tednu, zato se že vnaprej opravičujem za zelo neraznolike motive, hehe.

Ena izmed stvari, ki me je prav tako ganila, poleg vseh ostalih malih neumnosti, je bil kup smeti, na katerega sem svoj delež prispevala tudi jaz lani. Ilegalno, seveda, saj je kanta od hotela, a smo vsi bližnji sosedje ponoči tja smuglali smeti :) Kakšni lepi spomini…

Ta fotka je iz iste noči kot spodnji video, kjer sem s španskimi prijateljicami (pravimi Andaluzijkami!) odšla malo feštat na trg, kjer se vedno zbere ogromno ljudi, in kot zavedne Andaluzijke so kar tam, ob petju kolegov, uprizorile malo plesa na pesmi, imenovane sevillanas, ki se plešejo na Ferii. Noro. Ljudje so se kar ustavljali, gledali, ali pa se celo pridružili!

YouTube slika preogleda

Potem pa sem imela neko čudno željo, da sem po napol prespani noči vstala preklemansko zgodaj in odšla na sprehod ob reki. Vse je še bolj ali manj spalo.

La torre del oro

Mi lindo Guadalquivir

Gatitas

Ko se je moj sprehod bližal koncu, sem prišla pa še do, po mojem mnenju, najočarljivejšega sevillskega mostu, puente de Triana.

Na univerzi nisem mogla brez našega angelčka, njenega zaščitnega znaka. Kak užitek se je bil sprehoditi po tej veličastni stavbi, videti znane hodnike, vratarje, celo en lanski sošolec, ki mu sploh  ne vem imena, je čisto zaprepaden vstal, ko me je zagledal nahodniku, in me potem ves vesel prišel pozdravit. Res lepo, prav domače sem se počutila, vsaj za nekaj trenutkov.

Ni šlo brez tega, da na ulicah ne bi srečala raznih bratovščin, ki že trenirajo prenašanje odrov za bližajočo se Semano santo. Tile so imeli namesto kakšnega kipa kar balon Spužija Kvadratnika, hehe.

In tako je kar prehitro minil ta moj andaluzijski teden, koristen, lep, oči odpirajoč in dišeč po azaharju. Z vremenom sem imela res srečo, pa z večino ostalih okoliščin v bistvu tudi.

Najbolj me je morilo (in me še) to, da vem, da se pa zdaj kar nekaj časa gotovo ne bom vračala, prav kruto je, ko pomislim na to. A mogoče je bolje tako, vsaj skušam se prepričati. Na srečo lahko z vsem tem čudom tehnologije z ljudmi, ki jih pač ne moreš videti osebno, ostajaš v stiku. Ampak ni isto. In vrniti se po daljšem obdobju v krog določenih ljudi NI ISTO. Pa saj bo. Vsaj za mesto vem, da me bo vedno čakalo, v vsej svoji lepoti, toploti in gostoljubju.

Hasta la proxima, amigos! Ditka

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Sevilja, Živali

Pustite komentar

Tvoj odziv :

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Kategorije

"); }
"); }