header image

GREM

Objavil: ditkaf | 7.07.2010 | 8 Komentarjev |

Ja, zdaj, ko je LA ROJA uspesno (in zasluzeno) pribrcala do finala, lahko zapustim Spanijo. Ampak samo za en dan. Pravzaprav niti en cel dan ne bom v Sloveniji.

Trga me na zunaj in tudi navznoter. Je (bilo) vredno?

Lp, Ditka

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Splošno

KUFRI

Objavil: ditkaf | 26.06.2010 | 8 Komentarjev |

Pisuka, sploh ne vem, kje naj zacnem, ker prevec dirkam okrog in premalo pisem, potem pa mi stvari uidejo iz rok (in iz glave).

V torek sem odpisala zadnji izpit na faksu, cakata me se en pisni in en ustni na Jezikovnem institutu, ampak to bo ze nekako, dejansko bo sploh prvic v zivljenju, da bom imela izpite julija, tako da po moje zaradi tega vse skupaj jemljem malo bolj pocitnisko.

A, no, da upravicim naslov. Tole se ze da videti v moji sobici:

Ja, vem, zalostno. V spodnjem levem kotu se vidi tudi drugi kufer, malo manj napolnjen, ampak tam je, in tako vsi skupaj ob vecerih zalujemo nad nasim blizajocim se odhodom. :( No, prvim odhodom. Postopek bo namrec bolj zapleten, ampak vse ob svojem casu, res vam ni treba vsega vedeti vnaprej ;)

In dodajam opozorilo, ta dva kufra (mi je cisto vseeno, ce vam ni vsec beseda kufer, kovcek ne morem napisati, ker imam ob besedi “kovcek” asociacijo na tisti podjetniski usnjeni drekec pekec in to pac ne gre v ta kontekst) sta ze lepo oblozena, pa je se ogromno stvari v omari (kar se tice oblek, ker kljub temu, da je vroce, ne hodimo okrog v kopalkah, ce je kdo zmotno pricakoval:), potem pa da ne omenjam, koliko imam knjig in ostalega papirovja…

Pa to je le delcek, je se kar nekaj vec… Pa spominki, nekaj tu nabavljenih stvari, se kakega cloveka bi napakirala, ce bi bilo legalno… :D

(Fotke so bolj majhnega formata, ker so zadnje case iz ze znanih razlogov vse posnete  s telefonom, in tele so izpadle tako neostre, da kar srce boli.)

Torej, kot vam je jasno, po eni strani malo lazje diham, po drugi pa se ze pocasi (psihicno) pripravljam na vrnitev. In se ne bom nic fino delala in poskusala bit zabavna, ampak bom po pravici napisala, da mi ni vseeno in da mi je hudo. Konec koncev 10 mesecev ziveti nekje tudi predstavlja en del zivljenja, ali ne? In ce ti je lepo, se je toliko tezje posloviti od vsega. Dejansko sem izracunala, in to predstavlja skoraj 4% mojega zivljenja, in procent bi bil kar visji, ce odstejem se nekaj let z zacetka, ko se itak nisem zavedala, kaj se z mano dogaja, pa se kako leto kasneje, ko tudi nisem cisto vedela, pri cem sem. Ajajaj, ze bluzim.

Drugace pa v zadnjih dneh popravljam povprecje svojega turisticnega udejstvovanja. V cetrtek sem bila na bolsjem sejmu (ok, ni ravno turizem), potem pa se v Reales Alcázares. Ja, uspelo mi je!!!! Dokaz:

Ja, vem, ja, lahko bi dala kako fotko vrtov ali pa ne vem cesa, ampak, jbg, nimam je, ker je bilo tako vroce, da se mi enostavno ni dalo fotkati. Bom se ze. In je krasno, bom definitivno ponovila obisk, saj imam kot studentka prost vstop.

Nacrte pa imam tudi za vnaprej: jutri dopoldne Muzej lepih umetnosti, v ponedeljek bi znala pasti Giralda, pa verjetno se kateri od muzejev, v torek pa picim za Rondo!!! Ja, ena prijazna kolegica Spanka me je povabila k sebi domov, in grem za tri dni malo na dopust (se pravi da se grem prazit, samo da bo na drugem koncu Andaluzije:). Ko se vrnem, se bo treba malo ucit, potem pa… Neee… Ne bomo o tem, ne se.

Aja, to se moram pokomentirati. Tudi mene se je prijela zalost zaradi izpada nasih z Mundiala, ampak nic ne mores, tako pac je. In ko sem mislila, da je najhujse, da tekmo “beres” preko Fifine strani, zdaj vem, da je se slabse, ce jo gledas v pubu polnem Anglezev. Uf, so trpeli zivcki. Ampak ni nic pomagalo. Vseeno cestitke, bomo cez 4 leta spet navijali. No, pa se prej na Evropskem prvenstvu, al kako to gre…

Zdaj pa grem, pa kmalu spet, s kakimi bolj spodobnimi fotkami.

Saludos, amiguitos, Ditka

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Sevilja, Splošno

KAOS

Objavil: ditkaf | 18.06.2010 | 18 Komentarjev |

To pa pocasi pocasi postaja prava norisnica. Sploh ne sledim vec sama sebi. Edino kar se je umirilo, je vrocina. Trenutno smo na spodobnih in prav prijetnih 32, 33 stopinjah. Vse ostalo pa je zivi kaos!

Danes sem spala slabe tri urce (razlogov je vec: prevec zauzite kave in pravega caja + zivcnost pred glupim danasnjim izpitom + nocni boj z orjasko vesco). Ne vem, kaj je z mano in s temi nocnimi metulji. Prav v histerijo me spravijo, ce zalutajo k meni. Pa sem mislila, da sem premagala svoj strah pred metulji lani v Ekvadorju, na tisti farmi metuljev, kjer sem se po prepricevanju in spodbujanju same sebe opogumila in vzela na prst najvecjega in najmanj ocesu prijetnega metulja (glej fotko), a vidim, da je imela terapija bolj kratkotrajne ucinke. Velikokrat celo sanjam, in to so mi ene hujsih nocnih mor, da na meni sedijo metulji (in to dnevni, ne vesce!), pa jih ne morem spraviti s sebe. Res prismuknjeno.

No ja, zdajle vidim, da nisem slikana s ta hudim metuljem, ampak dokaz pa je, a ne.

Pa da vam dokazem, da se mi je res poslabsalo  :) Izpitno obdobje mi res ne dela usluge…

Najprej to, da sem se sele predvcerajsnjim zavedla, da sem ze kar nekaj dni nazaj “praznovala” svojo obmesecnico bivanja tu, pa mi sploh ni potegnilo. Prav tako me je 15.  zadelo kot strela z jasnega, da manjka samo se en mesec do moje definitivne vrnitve. Nisem umrla od srece.

Tudi moji mozgani so ze malo zmedeni. Ko sem se zacela uciti za danasnji izpit, sem med snovjo nasla en list papirja, popisan s snovjo prejsnjega izpita iz literature. Pa ga zacnem brati, in vidim, da imam tam zapisan komentar ravno tistega odlomka besedila, ki je bil dan kot izpitno vprasanje. Pa sem se sama pri sebi zacela razburjati, kako mi uspe zaloziti med druge predmete ravno tisto, kar je bilo v izpitu. A ko sem brala, sem videla, da sem pa kar iste stvari pisala v izpitu, in se mi je malo popravilo razpolozeje. Potem berem naprej, pa na istem listu najdem se podatke v zvezi z drugim, esejskim vprasanjem, ki se je pojavilo v izpitu. Sama sebi nisem mogla verjeti, kaksno nakljucje, ampak se mi je kar hitro zazdelo cudno, da imam dve razlicni snovi na enem listu. In sele po 5 minutah buljenja v napisano sem ugotovila, da je to moj osnutek z izpita, ki sem ga pisala 3 dni prej. Ce to ni znak enega hudega stanja… :D

Zadnje dneve pa so mi, kot ze receno, razpolozenje dvigovali predvsem nogometasi, nasi itak, pa tudi kaksno drugo tekmo sem si ogledala. Ker Slovenija ni dovolj zanimiva, tu seveda ni bilo prenosa, tako da sem tekmo z Alzirijo “brala” preko FIFIne strani, kar je, normalno, 100x manj zanimivo kot gledati prenos na TV. Sem se pa zato danes na netu tako dolgo trudila, da sem nasla eno stran, kjer je bil prenos tekme. Komentatorji so bili angleski, tako da me je malo potegnilo in sem ob ameriskoh golih preklinjala v eni slovensko-angleski mesanici.

Slika je bila obupna, tako kockasta, da se rezultat in minute sploh niso dali razbrati. Ampak bolje to kot branje porocil za vsako tretjo minuto.

Prosim, bodite pozorni na ultralusnega pujsa na levi.

Je pa res, da od 75. minute naprej nisem videla nicesar vec, saj se je na internetni prenos obesilo toliko gledalcev, da sem imel po 5 minut zmrznjeno sliko, to pomeni 3 slike do konca tekme :)

Recimo, zmrznjenega  sodnika sem si lahko do potankosti ogledala in ga proucila.

Seveda pa pri tekmah opazujem tudi druge stvari, ne samo zogo in prepovedane polozaje. Moje ugotovitve do zdaj so, da imajo Franzozi prevec oprijete majice, pri Americanih me moti to (poleg tega, da so nadoknadili 2 gola), da imajo tisti trak kot lento cez sprednji del in je bedno, prav tako mi konkretno ni vsec ameriska stevilka 5, ker ima obupno porasceno glavo – spodnjo polovico prevec, zgoraj pa nic. Pa se ponesreceno je pristrizena tista cudna brada. Sem pa presenecena ugotovila, da ima mehiska reprezentanca lepe igralce. Ne sikane, lepe. Subjektivna merila pac.

Aja, pa se to glede danasnje tekme. Presenetilo me je, kako objektiven je bil angleski komentator, skoraj ves cas. Po prvem polcasu se mi je zdelo, da se je celo navdusil nad Slovenijo. Za Handanovica je rekel, da je “outstanding goalkeeper”, Brecko je bil vedno “the man in the way”, tekma, od katere ni pricakoval veliko, “suddenly started to look interesting” in po prvem polcasu je izjavil, da je Slovenija “in the World Cup wonderland”. Lepo, samo se je malo zastrikalo proti koncu. A ni se konec, danes bom budno spremljala Anglijo (ce ne dobim napada spanja).

And now for something completely different. Pravi greh se mi zdi, da sem predvcerajsnjim velik del dneva prezivela v knjiznici, vceraj pa doma, medtem ko sta Cruise in Díaz tu, v Sevilli, prisostvovala svetovni premieri filma Knight&Day, vceraj pa za “navadne smrtnike” dajala avtograme pred katedralo. Svasta. Ampak bom prezivela.

Pa se ena zanimivost na vogalu nase hise. Nekdo ima res stil pri parkiranju kolesa:

To je bilo sredi dneva, zvecer pa je kolesu ze manjkal sedez. Upam, da ga je brihtno odstranil sam lastnik.

Nisem pa uspela ugotoviti, ce je kaj tezje ukrasti kolo, ki stoji navpicno, od katerega drugega, ki je v svojem “naravnem” polozaju :mrgreen:

Tako, toliko za danes, pa spet kmalu kaj.

Saludos, Ditka

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Sevilja, Splošno, Tečnarjenje

PASJA GLAVA

Objavil: ditkaf | 8.06.2010 | 5 Komentarjev |

Preden zacnete brati, je treba vzeti v zakup, da je tu vroce in da to vpliva na moje mozgane, ampak upam, da ne bo prehudo :)

Sem ze cez polovico izpitov, ce ne stejem enega ustnega (fajn se slisi, da je cez pol, mi je v tolazbo:), tako da to je ok. Je pa res, da kombinacija vrocine in ucenja/izpitov ni najbolj prijetna na svetu. Izumljam tisoc in en nacin, kako olajsati situacijo. Klima ni ravno moj izum, je pa kar umenost nastimat eno pravo temperaturo, da pase in da ravno ne zmrznes (oz. v mojem primeru, da se ne prehladis). Drugace pa pijem nonstop, polivanje z vodo imam na urniku veckrat dnevno, in precej pomaga, ce se potem ne obrises. Hvala bogu, da sem sama v stanovanju :)

No, da pa si malo olajsam ucenje v teh razmerah, pa se preselim na naso teraso. Taksna je moja zunanja pisarna:

Po senci lahko sklepate, da je streha luknjicasta, iz slame, tako da se tudi ne da preziveti celega dneva gor, samo dopoldne, pa potem od kakih sestih popoldne naprej, ce malo piha. Ker je ulica zelo mirna, sploh zdaj, ko ni niti prometa, ker nekaj popravljajo, je res tisina, samo pticki pojejo. Vcasih malo spegam po sosednjih terasah in mi ni jasno, kako jih ljudje nic ne izkoristijo, pa tako cudovite so.

Je pa, kot pravim, ogromno ptickov, najvec vrabcev, kosov in grlic. In najvecji huligani so kosi, ne boste verjeli. Ko sem zacela hoditi na teraso, sem se vedno cudila, kako lahko veter tako raznese po celi terasi zemljo iz loncev za roze. Zdaj vem, ker vedno vidim ogromno kosov, ki pridejo najprej pit, potem pa razmetavat zemljo. Neverjetno, kaj je sposoben narediti v 1 minuti, pa se nic se ne boji.

Vedno se hvalim, kako je nasa hisa mirna, ampak zadnjic pa ni bilo tako. Bil je ravno dan pred izpitom in takrat si seveda najbolj med knjigami, pa vse te vrze s tira, vsaj mene. In dobi nasa sefica obisk, ki pride s psom!!! V skoraj 9 mesecih se nisem videla psa v tej hisi, potem pa pripeljejo enega dalmatinca. In ker v stanovanju tak velik pes ne more biti, so ga spustili na teraso. Mene k sreci takrat ravno ni bilo gor, 15 minut prej sem se spravila nazaj v stanovanje. In takoj, ko so ga pustili samega, je zacel cviliti, nato je presaltal na lajanje, zakljucil pa je s tuljenjem.

Ja, tak razgled nanj sem imela izza svoje mize, zvocne efekte si pa predstavljajte. In pazi, oglasal se je neprekinjeno skoraj 2 uri, le za eno minuto je utihnil. Kaj je pocel tisto minuto, sem ugotovila, ko sem sla naslednji dan na teraso, saj sem skoraj spestala njegov pridelek. To bi sele bil krasen zakljucek pasje avanture v nasi hisi ;)

Upam, da se taisti obisk ne ponovi tako kmalu, oz. vsaj ne spet kak dan pred katerim od naslednjih izpitov, pisuka.

Ampak priznam, bil je pa sikan.

Besos, Ditka

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Sevilja, Splošno, Tečnarjenje, Živali

CÓRDOBA

Objavil: ditkaf | 2.06.2010 | 20 Komentarjev |

Pred nekaj tedni (takrat, ko sem bila tecna), sem skocila na enodnevni izletek v Cordóbo. Pomagalo je.

Zdajle sedim pri 29 stopinjah na svoji zofi in pisem, in tece z mene. Pa se teh 29 stopinj sem dosegla s pomocjo klime, drugace je hujse. Vceraj zvecer sem dejansko prvic imela probleme s spanjem zaradi vrocine. Ljudje dragi, ce je 38 v senci, sploh nocem vedet, kako je na soncu. Ce ni nuje (beri: izpita), sploh ne grem od doma cez dan, ampak sem v varnem zavetju keramike, marmorja in klime. Ok, malo sem se pritozila, zdaj pa nazaj v Córdobo :)

Sla sem na soboto, in sicer ravno na zadnji vikend, ko je tam potekalo tekmovanje v urejenosti notranjih dvorisc (patios), tako da je bila gneca in je ze navsezgodaj kazalo, da sploh ne bom videla Córdobe, ker skoraj nisem dobila karte za vlak. A sem imela malo srece.

Na info tocki sem dobila zemljevid, kjer je bila vrisana potka, po kateri moras, da lahko vidis te patios, in dejansko ti ljudje odprejo privat hiso, gres noter in napases zijala. Malo bolj problematicno je, ce se ljudje zaprejo v hiso in ne trzajo ne na zvonec, ne na trkanje. Meni se je zdelo cisto pravilno, da so dolocene “pogumne” skupine turistov ljudem visele na zvoncih, saj se mi je zdelo grdo, da niso odpirali, sploh tisti, za katere se ve, da so zmagovali prejsnja leta in normalno, da bi jih ljudje radi videli. Potem se pa snobovsko zabarikadirajo in najverjetneje priliznjeno prijazno odprejo samo strokovni ziriji. Pujsi. Posledicno sem morala veliko iztrziti iz enega samega patia:

Potem sem se seveda podala v mezquito (mosejo), definitivno najvecjo znamenitost mesta. Se ze vnaprej opravicujem, ampak nisem se mogla odlociti, katero fotko obokov obesit gor, tako da jih bo malo vec :)

Meni se zdi res krasna. Mislila sem, da je samo del moseje tako obokan, ampak taksna je cela! Edina razlika je ta, da so ti rdeci vzorci v originalnem delu mezquite iz opeke, v novejsem pa kar pobarvani, in tudi na fotkah se vidi razlika.

Spanija pa ne bi bila Spanija, ce ne bi ZNOTRAJ moseje dodali nekaj krscanskih elementov ;) Je malo cudna mesanica, ja.

Ceprav po drugi strani jih pa razumem, saj so se pac po nekaj stoletjih znebili muslimanske prisotnosti na polotoku, in so morali hitro nekaj spremeniti in “udomaciti” to ogromno stavbo. A po mojem skromnem mnenju so zal pokvarili to krasno arhitekturno stvaritev. Kljub vsemu se vedno v veliki vecini prevladuje arabski slog.

Je pa dejansko cela moseja en sam velik prostor, kar me je najbolj presentilo. Med cakanjem na karte sem spoznala en par iz New Jerseya, pa sta me skoraj posvojila, kar prilepila sta se na mene. Ko sem ze mislila, da ju ni nikjer vec, sta priletela: “Oh, we thought we’d already lost you!” No ja, sta me pac spet nasla :) In potem smo skupaj cakali se v vrsti za vstop, pa smo se vse pomenili, in ko sem se predstavila, sta mi povedala, da bi bila jaz s svojim imenom zelo popularna v Chicagu, ker je tam nek zelo znan trener (nisem preverila, v katerem sportu), ki mu je ime Mike Ditka :D Bi bilo zanimivo, da bi se porocila z njim (ceprav sumim, da je ze precej v letih), ker bi bila potem Ditka Ditka. Malo pretirano, vem.

Potem sta me se ves cas po moseji kar nekaj zokala in klicala, da je ze bilo kar malo cudno, a na koncu sta se res izgubila (ali pa jaz, kdo bi vedel). Pri izhodu je bil varnostnik, in sem ga prijazno vprasala, ce je to vse, ali se s to vstopnico da obiskati se kak drug del moseje. Pa je rekel, da je to vse. Seveda si nisem mogla pomagat in sem pokomentirala, da pa kar fino zasluzijo, pa se nobenega popusta nimajo za studente. Seveda sem to cisto prijazno rekla, pa dodala, da vem, da on nima nic pri tem. Pa mi je ful resno odgovoril, da ja, da pac tako je, in da on tudi nima ne vem kako visje place zaradi tega, ampak da se pa vseeno splaca delati tu. Pa ga vprasam, zakaj. Pa rece: “Ker potem lahko vidim taksne lepe oci, kot so tvoje.” Hehe.

Tole se se tudi drzi mezquite, minaret:

Potem sem sla v najvecji vrocini preckat rimski most, in z druge strani se odpre prav krasen pogled na mesto.

Ja, glede vremena se res nisem mogla pritozevati.

Po kosilu (izvrstni salmorejo, mmm…) sem zavila v muzej Julia Romera de Torres, enega ultrasimpaticnega slikarja iz prve polovice 20. stoletja. Meni se zdi pravi humorist, pa take ta prave zenske je znal naslikati, ne obesalnike za obleke (v bistvu sploh ni naslikal veliko oblecenih tetk:)

Tale se recimo imenuje Pomarance in limone :D :

Naslov naslednje pa je “Viva el pelo” (Naj zivijo lasje):

Faca.

Jaz pa nekako vedno uspem zalutati, in posledicno srecam cudne stvari. Tale kip (predvsem postavitev) sredi krizisca se mi je zdel malo ponesrecen. Ampak vseeno simpaticen.

Ko pa sem sla mimo Fakultete za jezikoslovje, sem pa seveda vstopila, da malo vidim, kaksna je konkurenca v Córdobi. In naletim na tole (kvazi)umetnisko instalacijo:

Mislim… Rada bi videla resnicno zensko (tiste s silikonom ne veljajo), ki ji v resnicnem zivljenju, v resnicno takem polozaju resnicno takole stojijo. Prsi namrec.

In kar ne morem se odlociti, ali je to slavospev zenskemu telesu ali ponizevanje. Bolj se nagibam k drugi opciji, a zal ni bil nobenega od avtorjev projekta, da bi me poducil :D

Ostajam pri seviljskem faksu :)

Za konec si pa ne morem kaj, da ne bi dodala se fotk napisov, ki so raztroseni po celem mestecu, in sicer so crke taksne, kot so tudi uradni napisi ulic, ampak konkretno te kratke povedi komunicirajo z mimoidocimi. Ze tretja simpaticna stvar danes :)

Odlicna ideja za kratkocasenje turistov, ceprav imajo ze z znamenitostmi dovolj dela.

(Danes se mi zdi, da bi se kar pisala in pisala, ampak moram se malo brati. Naslednji izpit me caka v ponedeljek, prezivela (samo prezivela, opravila se ne nujno, ceprav mocno upam) sem pa ze dva. Na cakanju so se stirje. Uf.)

Mestece je torej simpaticno, glede prebivalstva enkrat manjse od Seville, ampak ne zamenjam :D

En vroc vroc  vroc vroc (pre)vroc pozdrav, Ditka

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Izleti, Sevilja, Tečnarjenje

SEVILLA JE PRVAK. ITAK:)

Objavil: ditkaf | 20.05.2010 | 8 Komentarjev |

O ja, ce si v Spaniji, se pac NE MORES izogniti nogometu. No, ce res ne spremljas podrobno, ti lahko kaj uide, ampak ce imas pridne obvescevalce, potem pac ves, da se je 19. 5. (vceraj) igralo finale Kraljevega pokala (Copa del Rey) med FC Sevillo in Atléticom iz Madrida. Zmagovalci so bili “moji” domacini z 2-0. Bravo mi! Moje poznavanje nogometne scene je sicer taksno, da sem celo tekmo presedela s hrbtom proti ekranu, v pogovoru z mnogimi deli sveta :D Ampak do konca tekme sem izvedela, da so Sevilla ta beli in da so igrali v Barceloni. Cesa vec pa tako ne rabis vedet, pa ravno tako prezivis.

Po “ogledu” tekme pa smo sli do fontane na Puerta de Jerez, kjer se je proslavljalo. Kot ze veste, ne morem dobivati fotk z aparata, tako da se zdaj bolj posluzujem svojega mobitelcka, ampak ker so nocne slike obup, vam bom prilepila dva filmcka. (Prosim, da cenite moj trud, ker sem samo za to ustvarila svoj racun na Youtubu, da lahko zdaj tole obesim semle :) )

YouTube slika preogleda

Za razliko od slovenskih protestov je bilo tole proslavljanje dostojno, torej brez nasilja. Vsaj do takrat, ko sem bila jaz tam (to je do 2.00). Druzba je bila pa taksnole mesano meso na zaru: Slovenija, Avstrija, Argentina, Brazilija, Ekvador, Mehika, Peru, Gvatemala in Portoriko. Noro, a ne? 

YouTube slika preogleda

Zmagovalni pozdrav iz Sevilje, kjer se slavje nadaljuje danes, ko se ekipa vrne domov! Ditka

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: nekategorizirano

HOČEM RECIKLIRAT. VSE IN VSAKOGAR!

Objavil: ditkaf | 14.05.2010 | 4 Komentarjev |

Se ze vnaprej opravicujem, ampak danes sem tecna. In ravno zato tudi pisem, ceprav nisem ravno pri casu.

Hocem en zabojnik, lep, pisan. Mogoce katerega izmed teh, ki so posejani po seviljskih ulicah in so plod zelo vsecnega natecaja obcine, ki je razpisala nagrado za najlepse posprejan zabojnik za steklo.

To so trije, ki sem jih danes srecala na sprehodu, sicer sem pofotkala se enega, najlepsega izmed vseh, ampak zal ne morem dobit slik z aparata, odkar so mi popravili racunalnik, tako da sem vse ostale potem naredila z mobitelom (torej vse, kar vidite). Pa se en krasen zabojnik je bil, moj najljubsi, crn, z rdecimi vrtnicami, ampak so ga pred kratkim prestavili iz mojega vidnega polja neznano kam. Zal.

No, zdaj sem se toliko zapisala s temi smetnjaki, da sem skoraj pozabila, da sem tecna :) Torej, jaz bi imela smetnjak, v katerega bi lahko vrgla vse (in vsakogar, kot ze omenjeno), da bi se potem to zrecikliralo. Pa sploh ne v celoti, samo tu in tam bi bil kdaj potreben kak popravek. Jaz bi, recimo, danes v ta neobstojeci zabojnik zabrisala sama sebe, da se mi poslihta razpolozenje. Pa ugotavljam, da bi bila ena taka naprava potrebna za spravljanje ljudi v red. Vanjo bi zmetala ljudi, ki se ne drzijo dogovorov, ki vedno zamujajo, ki se izmikajo odgovornosti, ki nonstop jamrajo, ki ne znajo komunicirati po clovesko, ampak kar poniknejo, ki iscejo samo korist… Ja, tudi jaz nisem popolna, ampak enkrat ti pa “dojadi”. Potem se pa takole pustis spravit v slabo voljo, na koncu se pa izkaze, da sploh nimas te pravice, biti nerazpolozen, namrec. Sumim, da je to posledica tega, da sem vedno prevec ustrezljiva in prijazna, potem imam pa enkrat slab dan, mi pa itak nihce ne verjame, ker pac ponavadi nisem taka. Noro.

Po sprehodu se zdaj pocutim malo bolje, caka pa me se ena ura na faksu (ja, ob petkih zvecer imam pouk od 20h do 21h). In ker mi je svez zrak malo pomagal, grem jutri iz mesta, mislim, da bi ta premik lahko bil resitev za mojo tecnost. Upam! :D

Pa da ne bom samo tecnarila (spet se opravicujem in delam prijazno, ne morem iz svoje koze), bom prilepila se dve zanimivi sprejarski zadevi, ki sem ju srecala danes:

Tule je en komedijant dorisal policaja na kolesarsko stezo, spodaj pa je rokica (Memento mori, pa to:), ki jo vsak dan parkrat srecam na poti do faksa:

Kljub navidezno prijaznosti pa se ne bom ubadala s kljukicami na sumnikih, ker mi vzame prevec casa, in ga zdajle res nimam vec.

En pozdravcek, Ditka

 

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Sevilja, Tečnarjenje, nekategorizirano

Saj ne vem, a sem jaz tu v kakšni posebni časovni kapsuli, kjer čas leti z nadzvočno hitrostjo? Mislim, da tega ne bom nikoli z gotovostjo vedela, ampak občutki govorijo v prid moji teoriji.

Zadnje dneve je ena najbolj uporabnih in uporabljenih fraz v Sevilji “¡Joé, ke caló!” Morda kdo ne bo uspel razbrati, kaj to sploh v španščini piše, pa bom napisala še po neandaluzijsko: “¡Joder, qué calor!” Zdaj kaj bolje? :lol: Celo majice s tem napisom prodajajo (v prvi verziji, seveda, če smo pa v Andaluziji). In ja, vročina že lepo in pridno pritiska. Obsedenci s klimo na faksu pa tudi. Moram kar zdajle dodati na moj nakupovalni seznam 2 ta velika paketa papirnatih robčkov. Absurd!

1. Torej, kot sem precej obširno napovedala že v naslovu, sem tu pa tam še vedno malo izgubljena po vseh teh ozkih uličicah. Sicer se je moje stanje poznavanja mestnega zemljevida izjemno izboljšalo, bi pa lahko bilo še precej bolje. Sta me pa zadnjič na eni res zakotni, a prijetno senčni ulici ustavili dve domačinki in me vprašali, kako se od tam pride na katero izmed glavnih ulic. Ko sem jima prijazno (itak;) odgovorila, sta mi pa po ovinkih dali vedeti, da sta v bistvu preizkušali, če vem, kje hodim, pa če znam špansko (spet jih je zavedel moj videz ;) ). Seveda sem se morala potem še “izpričati”, od kod sem in kako dolgo sem že tu. Zenske pač :lol:

2. Španci imajo pogosto zgrešene pojme o kakih zadevah. Recimo, ko se pogovarjamo, pa pridemo do tega, da sem vegetarijanka in da ne jem mesa, se “delajo” kot da razumejo, čeprav s težkim srcem, ampak jasno jim pa ni čisto, kaj vse zajema izraz meso. Na koncu namreč vedno dobim vprašanje: “Ampak pršut pa ješ, a ne?” No, zadnjič sem med pohajkovanjem po vrtu kartuzijanskega samostana (kjer je bil nekaj več kot 30 let pokopan Kolumb) ugotovila, da tudi nimajo čisto ta pravega smisla za načrtovanje vrtov. Pa prosim, da jih ne bi kdo opravičeval, saj je stvar taka, da če je bila najprej potka, potem je bilo res neumno, da so sli čez njo zgraditi oboke (čemu služijo, samo bog ve), pod katerimi lahko zlezeš samo čepe; če pa so bili najprej postavljeni oboki, ne vem, za koga točno so pod njimi šli urejat potko. Praktično kot jesti juho z nožem.

3. Ce je kdo dvomil (v bistvu ne vem, če je sploh kdo o tem kdaj razmišljal:): v eno oko JE možno vstaviti 2 kontaktni leči NAENKRAT. Pred nekaj dnevi se mi je to zgodilo. Eno sem imela že noter, ampak mi je nagajala. Ker se mi je mudilo, sem se odločila, da vzamem svež par, saj mi čisto nove leče ponavadi ne povzročajo težav. Medtem ko sem odpirala embalažo, se mi je že vstavljena leča tako premaknila, da mi je zdrsnila pod veko, navzgor. Ničesar nisem čutila in kar veselo z drugo lečo v oko. Ta se mi je lepo usedla, in sploh ne bi ugotovila, da imam notri dve, če ne bi pri zapiranju posodic ugotovila, da mi ena leča manjka. Dvignem veko in zagledam rob pobegle leče. Budalo! Seveda sem se takoj spravila v reševalno akcijo, ampak tako čudno je bilo vse skupaj, da se mi je zadeva zagnusila in se malo me je panika zagrabila, zato mi je dejansko postalo slabo, čisto sem se prepotila v trenutku, in po uspešno izvlečeni leči sem se morala usesti za nekaj minut, da sem prišla k sebi. Mislim, da se mi ne bo več ponovilo, je bilo pregrdo.

4. Sem se odločila, da iskalnim pojmom, ki ljudi pripeljejo do mojega bloga, ne bom posvetila posebne objave, a nekaj “zmagovalnih” bom zapisala kar tule:

pavi naprodaj

kje kupiti plavalno kapo za otroka

križev pot pri fantovščini

kako se naučim statistike

dober izgovor za zamudo

rada ima zavezane oči

Ok, no.

5. Pred kratkim sem imela tako srečo, da mi celo ni bilo treba sami kuhati. V bistvu se mi je to zgodilo dvakrat (hvala Majda in Robi:), ampak v mislih sem imela dan, ko mi je na dom prišel kuhat osebni kuhar :D Ja, tako je to v Španiji.

Hehe, bil je celo “uvožen”, direktno iz Ekvadorja, kolega z italijanščine, Dennys. In kosilo je bilo na nivoju, najprej predjed (popečen kozji sir z marmelado – definitivno moje kulinarično odkritje leta :) ), potem pa še rižota z žitnim rižem, tartufi in jurčki. Mmm…

6. Obožujem angleške turiste: to je dogodek dneva, če srečam kakšne. Sredi lepega sončnega dne stojijo pred kakšno veletrgovino, v mestnem središču, sredi samega betona, oblečeni v tiste ultraodporne dolge hlače za v hribe, vetrovko, pohodne čevlje, trdno zategnjene v gležnju, na glavi pa nek nečloveški tip kape (iz enakega nepremočljivega materiala kot hlače, vse v bež barvi), ki ima šilt, pokriva pa vse razen obraza. Mislim, da izraz “mestna džungla” jemljejo malo preveč resno ;)

7.  Ugotovila sem, da vsi italijanski pevci, ki nekaj veljajo, snemajo svoje uspešnice tudi v španščini, pa še spote posnamejo v obeh jezikih. Vsekakor nekaj novega zame, ampak očitno precej običajnega, saj na glasbeni TV vsak dan vidim Erosa, Neka, Tiziana Ferra, Lauro Pausini itn. v španski različici.

8. Ne znam več angleško. Zgrožena sem.

9. Naivno sem verjela, da v Sevilji ni komarjev. No, ni čisto tako. Vžgejo ko vrag.

10. Po 15 minutah sedenja na sosednjih sedežih na busu in po kakih 5 minutah pogovora v angleščini sva z neko punco zadnjič ugotovili, da sva obe nekako iz Slovenije. Ko se zmenima že vse možno, jaz se lomim z navodili v angleščini, me ona vpraša, od kod sem. Jaz ji rečem: “From Slovenia.” Ona pa mi odgovori lepo po domače: “Js tud.” Ja, čudeži se dogajajo :D

11. Mislim, da se lahko (vsaj jaz) navadim na večino stvari, navad itn., ki so tipične za tale moj drugi dom, ampak ena stvar mi pa še vedno ne potegne oz. jo imam očitno v krvi: nezamujanje. Ne morem in ne morem preklopiti na ritem zamujanja. Pa ne glede na to, ali gre za prihod na faks, ali smo kje dogovorjeni, nisem srečna, če ne grem od doma pravočasno. Potem sem pa itak vedno prva in se načakam… Celo za kulturne prireditve (malo manj formalne) velja to “pravilo zamujanja”. Ravno včeraj sem bila na eni “pravljični urici”, pa sem bila, seveda, prva, pa sem celo jaz zamujala 5 min. In je organizatorka rekla, da bomo še počakali kake pol ure, ker bodo ljudje še prihajali. Nastopajoči je pa na koncu celo komentiral ravno isti fenomen, saj je napovedal svoj naslednji nastop z uradnim začetkom ob 21h, potem je rekel, da se bo, kot ponavadi, začelo verjetno proti 22. uri, pa še vedno se najdejo ljudje, ki pridejo ob 23h in rečejo: “A se je že začelo?” Ja, tako je to :mrgreen:

 Pa lep pozdrav y muchos besos. Ditka

 

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Sevilja, Splošno

Ko se takole spravim k pisanju poročila o kakem dogodku, imam vedno občutek, kot da sem ful za časom, saj je stvar že davno mimo. Ampak dejstvo je, da težko pišeš o izkušnji, ki je še nisi doživel, se bistveno težje pa je prilepiti nekaj fotk z dogodka, ki se še ni zgodil :)

 Tako da, sicer spet z manjsim zamikom, ampak gotovo, prihaja nekaj mojih vtisov s Ferie. To je seviljski aprilski sejem (čeprav še zdaj ne vem, zakaj SEJEM), gotovo najbolj znan dogodek tega tipa v Španiji, ki je letos potekal med 20. in 25. aprilom. In kaj se tam dogaja?

Na kratko bi lahko rekla, da se vsi pravi in pristni tradicionalni prebivalci Sevilje ustrezno opremijo in se pridejo razkazovat na sejmiščno prizorišče, ki je ogromno “naselje” PVC pisanih šotorov, “casetas”, pod katerimi se nato zbirajo, pijejo, jejo in plešejo na glasbo ”sevillanas”. Najpomembnejsi detajl: ženske pridejo oblečene v flamenko obleke, moški pa v malo manj pisane klasične, mnogi med njimi pa tudi jahalno napravljeni prijezdijo na konjih, za katere še zdaj ne vem, kje jih staknejo. Ampak so krasni. (Konji, seveda, jahači so prepotentni kot sam vrag.)

Ogromno je tudi kočij, s katerimi se pripeljejo predvsem lepo napravljene dame (z dovolj denarja), saj je cena vožnje s takšno vprego kar zasoljena. Ni namreč navadna kočijica z enim ubogim konjem, kot jih je ogromno možno videti po mestu, ampak vprega z 2, 4 ali celo 5 konji. In to lepo okrašenimi!

Jaz sem se Ferie “udeležila” dvakrat. Najprej sem šla na uradno odprtje, ki je najbolj svečan trenutek, saj natanko ob polnoči razsvetlijo celo Ferio, to pomeni, da najprej prižgejo vhod, nato pa še vse uličice.

šla sem z dvema Južnoameričankama, in Rosa, Peruanka, si lepšega darila za rojstni dan kar ni mogla želeti.

Seveda si je v lase potrebno pripeti rožico, če že ničesar drugega od flamenko opreme nimaš ;)

(P.S.: fotka je od doma, ker se roža že na svetlobi slabo vidi, sredi noči se pa na slikcah sploh ne vidi. No, pa še en razlog je: na fotkah, kjer sem na Ferii skupaj z onima puncama, sem tako visoka v primerjavi z njima, da izpade kar malo groteskno :)

Takole razsvetlijo potke, vsepovsod pa navesijo tudi lampijončke. Letos so jim zelo nagajale plohe in so lampijončki preko noči žal večkrat “izginili”.

Že sama Feria je ogromna. Da pa imaš kaj početi, pa zraven pristavijo svoj piskrček se zabavljači in postavijo takle lunapark. Noro. Seveda smo, na željo slavljenke, zajahale eno kolo. (V bistvu v temle trenutku nimam pojma, če ima ta ogromna zadeva, enaka kot se vidi na fotki desno, kaksno posebno ime v slovenščini.)

Uf, je bilo vpitja ;) Po parih krogih, gre namreč zelo hitro, pa smo prišle k sebi. Venezuelka Mili še vedno s strahom opazuje dogajanje spodaj…

Potem smo se se samo na hitro sprehodile med šotori, in to je bilo za prvi obisk vse. Našle smo celo enega za izgubljene otroke :D

Obstaja pa tudi šotor, ki nudi prvo “šiviljsko” pomoč, če se kateri dami slučajno kaj razpara ob nepravem trenutku ;)

Drugi obisk je sledil tri dni kasneje, tokrat malo bolj zgodaj, saj sem hotela videti konje. No, in malo več flamenko oblek, seveda.

Že na poti proti Ferii srečaš ogromno žensk, vse seveda namenjene tja. Dobila sem podoben občutek, kot že pri Semani santi. Ko prideš na območje Ferie, izgleda, kot da si stopil v svet izpred 100 let, če pa katero “flamenko” srečaš sredi mesta, je pa malo izven konteksta tak prizor. Ampak se hitro navadiš.

Med plesom pa sem žal ujela skoraj samo nenapravljene ljudi, ker “ta resni” plesejo le v šotorih, ti pa so v veliki večini privatni, tako da če nimaš vez ali vabila, lahko gledaš samo od zunaj, pa se takrat bolj malo vidiš. Je sicer tudi nekaj javnih šotorov, ampak so daleč pod nivojem tistih uradnih, zasebnih, ki imajo celo lestence, rože itn.

Tale je javen, recimo:

Bila sem v javnem šotoru bolj revolucionarno usmerjenih, kjer je nad plesalkami različnih starosti bdel kar sam Che Guevara :)

Ta šotor je pravzaprav precej ekstravaganten, saj so samooklicani “pravi” Seviljčani pač desničarji, in to do pikice. Ampak tortilja in tinto de verano sta bila pa v tem šotoru ravno tako dobra, kot bi bila v kateremkoli drugem :mrgreen:

Ja, vsaka prava Seviljčanka, ne glede na starost, mora biti primerno urejena in z rožico :)

Med “prehranjevanjem” se je nebo malo izjokalo, potem pa se je stanje precej izboljšalo. No, da ne pozabim dodati še vhoda pri dnevni svetlobi:

Natečaj za oblikovanje te konstrukcije (vsako leto je drugačna) se začne ze eno leto prej, potem izberejo zmagovalca in začnejo z gradnjo tudi kar nekaj mesecev pred samo Ferio. Letos je zmagal tale simbol mesta z avionom na sredini, saj se letos praznuje stoletnica prvega avionskega poleta nad Seviljo oz. nekaj v tem stilu :)

In se konji, seveda.

Nekaj je tudi mul.

Moški prijezdijo, in nekateri niti s konja na stopijo, z vinom ali rebujitom jim postrežejo kar na konjskem hrbtu!

Nekater ženske, predvidevam, da feministke, ali pa zgolj možače ;) , prijezdijo na “moški način”, celo s tipično držo roke v pasu. (Pozor, zelo grdo odstrižen konjski rep!)

Druge, tradicionalne, prijezdijo na “ženski način”.

Prave dame pa se pripeljejo…

…ali pa se pustijo prinesti :)

Čeprav tale mala se mi je pa skoraj malo smilila, po moje nekaj časa po tem, ko so jo dali s konja, niti hoditi ni mogla.

Pa takili mulčki tudi prijahajo. To ni fer, meni pa nihče ne da konja, pa sem že malo starejša!

Po “napornem” obisku pa prav paše kava ob reki, če zraven igraš se Človek ne jezi se (ideja za slovenske gostince!), pa še toliko bolje!

In še en, malo drugačen pogled na Giraldo, preden pade mrak.

Bodi dovolj. Lep pozdrav. Ditka

 

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Sevilja, Splošno, Živali

JEREZ DE LA FRONTERA

Objavil: ditkaf | 24.04.2010 | Brez komentarjev |

Končno sem se spet spokala na en izletek. Tokrat nisem šla daleč, dobro uro z vlakom iz Sevilje, v Jerez de la Frontera, mestece province Cádiz z nekaj več kot 200.000 prebivalci.

Torej, Jerez. Definitivno je najbolj znan po svojih vinskih kleteh (od tu izvira slavni Tío Pepe), potem je na drugem mestu prepoznavnosti Feria del caballo, ki se bo začela čez nekaj dni, ampak jaz sem se seveda odpravila na ogled Palače časa in živalsko-botaničnega vrta :)

Palača časa (Palacio del tiempo) me je navdušila, gre pa za zbirko ur, ki jih je vestni zbiralec zapustil temu dotičnemu muzeju, najstarejše pa so celo iz 16. stoletja. Impresivno!

 

Končna neskončnost ;)

Ker so vse sobe v temi, samo posamezne ure so osvetljene, sem dobila asociacijo na Muzej zlata  v Limi (s to razliko, da se tam ni smelo fotografirati:). Vodene oglede pa imajo natempirane tako, da ob polni uri prideš v sobo, kjer imajo ure z najlepšimi melodijami, in nato ena za drugo lepo zapojejo. Vodička je rekla, da je to “magični trenutek” ogleda, hehe.

Končno sem tudi jaz spet prišla do kakšne slikce, saj sem imela na izletu južnoameriško druzbo. Tole je skulptura pred vhodom v muzej.

Sicer je mestni center prav simpatičen, vse se da opraviti “na peš”, ampak ko zaviješ pa dve ulici iz strogega centra, je pa vse dobesedno v ruševinah – hiše, cerkve… Malo od boga pozabljeno, pa še strah te je, da ti bo kaj na glavo padlo.

Potem pa je sledil ZOO. Saj ne, da sem na licu mesta izvedela, da ima tudi Sevilja nekakšen zoo-safari, jaz pa rinem v Jerez, da bi ga videla. In iskreno, bilo je eno veliko razočaranje. Ena olajševalna okoliščina za zoo je, da je bil dan bolj turoben in so bile živali malo manj aktivne, ampak vseeno to ni opravičilo vse te žalosti. Majhne kletke, živali apatične ali živčne, nekatere prav grdo podhranjene in mršave, potem je bilo nekaj kletk s samo enim primerkom, ki se je na smrt dolgočasil, lemurčki (ki jih lahko vidite spodaj) so se tresli od mraza, saj niso imeli odprtega dostopa do zavetja, veter je bil pa precej močan. Ne vem, no, jaz sem bila negativno presenečena. Se sreča, da se je prodajalec kart zmotil in nama vrnil nekaj evrov preveč, tako da sva imela vsaj s tem zadoščenje ;)

Tale mara pa mi je bila zelo simpatična, zaradi teh velikih črnih oči :)

Nenagradno vprasanje: čigav repek je tole?

 Po tem depresivnem obisku živalskega vrta je bil že čas za kosilo. Naj poudarim, da sta hrana in pijača enkrat cenejši v Jerezu (v primerjavi s Seviljo, jasno)!

Potem pa me ne sprašujte, kako in zakaj, ampak ker je bilo do odhoda vlaka še kar nekaj časa, sva pristala na fantovščini neznanega bodočega ženina, in ker je cela skupina (z mini orkestrom vred) paradirala od lokala do lokala, sva tudi midva lepo šla za njimi, in na koncu je kozarec iz enega izmed lokalov končal z mano na vlaku, in izgleda, da bo to moj edini spominek iz Jereza, hehe :mrgreen:

(Sem bila že na tem, da prilepim eno fotko s te priložnostne fantovščine, pa sem si premislila ;) )

Tako, v Sevilji pa spet dogaja, Feria de abril gre h koncu, jaz pa bom kakšne fotke objavila takoj, ko jih uspem dobiti s fotoaparata, saj mi po popravilu moje stare kište le-ta noče več zaznati kartice :(

Bo že. En lep sončen pozdrav! Ditka

 

  • Share/Bookmark
Zapisano pod: Izleti, Splošno, Tečnarjenje, Živali

« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Kategorije

"); }
"); }